Občutek manjvrednosti in kako se ga znebiti

“Nihče ti ne more vsiliti občutka manjvrednosti brez tvoje privolitve.”
Eleanor Roosevelt

Prva dama Združenih držav

Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si se počutil manjvrednega? Pa naj bo to prezentacija v službi, debata s prijatelji, družinsko kosilo ali pa sestanek s svojim šefom. Občutek manjvrednosti nam lahko povzroča ponavljajoč stres, za katerega upamo, da nam bo ob novih uspehih in pridobljenih znanjih izginil, a je kljub našim novim dosežkom še vedno tu.

Zakaj?

Ko smo še otroci, čakamo na polnoletnost in mislimo, da takrat bomo pa končno odrasli in bo ta občutek izginil. Ko dopolnimo 18 let vidimo, da temu ni tako.

V študentskih letih upamo, da bomo občutek manjvrednosti premagali z služenjem svojega kruha in dobro zaposlitvijo. Po enem letu zaposlitve je ta neprijeten občutek še vedno tu.

Računamo, da ko se bomo povzpeli po družbeni lestvici na vodilno mesto, da bomo takrat končno dobili spoštovanje, po katerem hrepenimo že celo svoje življenje.

Po prvem mesecu na direktorskemu stolčku spoznamo, da še vedno nismo prispeli na vrh, kjer se cedita med in mleko, ter da smo še vedno stari mi, z vsemi kompleksi, ki smo jih pridelali skozi svoje življenje.

Če imamo dovolj samorefleksije na tej točki spoznamo, da nam naziv, materialne dobrine in starost ne bodo zagotovili spoštovanja, ki si ga želimo.

plezanje po socialni lestvici

Občutek manjvrednosti ne izgine sam od sebe

Plezanje po družbeni lestvici nam občutek manjvrednosti ni odstranilo, če že kaj, smo spotoma pridelali še prevarantski sindrom, zaradi katerega smo še pod večjim pritiskom, saj se nimamo za tako sposobne kot nas dojemajo drugi. Torej ne samo, da se borimo z manjvrednostnim kompleksom, zdaj moramo še dohajati svoj imidž, za katerega čutimo, da je pretiran in da bomo vsak čas izpostavljeni ter izgubili ta staž za katerega se borimo že celo življenje. *Gulp*

Dve stvari, ki sta si na videz nasprotujoči… torej želimo več spoštovanja in moči, a hkrati si mislimo da si še svojih dosežkov ne zaslužimo.

Tu nekaj ni ok. Zakaj, po vsem tem trudu in uspehih še vedno nismo dovolj?

Uf, na to temo bi lahko napisali celo knjigo. No, saj sem tudi jo, ampak v tem članku bomo razlago malo strnili.

sram

Ena od krajših razlag je ta, da se konstantno primerjamo z drugimi. To navado poberemo že od malih nog, ko nas naši starši primerjajo s svojimi brati, sestrami, vrstniki ali nekim fantom na televiziji, ki že pri svojih osmih letih z zavezanimi očmi v nekaj sekundah reši rubikovo kocko.

»Dobrodošel v dirki, ki se nikoli ne konča! Samo toliko da veš, drugo mesto, tretje mesto, zadnje mesto,… vse to ne šteje nič, saj si svet zapomni samo zmagovalce.«

In tako se začne. Začnemo tekmovati in se primerjati z vsemi okoli nas. Tudi ko gremo na prelep oddih na Pag in se imamo super, čez dva dni vidimo objavo na Facebook-u, kako naš znanec uživa na Fidžiju, kjer plava z delfini in s kanujem plove po prečudovitih kotanjah… Kar naenkrat tudi Pag ni več to kar je bil…

dirka brez konca

Kako lahko izstopimo iz te dirke?

»Ja Rok…, prebral sem že, da se moram primerjati s seboj včeraj in ne z drugimi ljudmi, a se občutek manjvrednosti še vedno večkrat pojavi…«

Na žalost(ali pa srečo… stvar perspektive) to, da slišimo, ali pa preberemo en rek, ter dobimo 10 sekund inspiracije ni dovolj.

V tem primeru gre za fundamentalno spremembo našega dojemanja sveta in vseh ljudi okoli nas. Kot vsa resnica, je tudi ta dokaj enostavna.

Če hočemo izkoreniniti svoj manjvrednostni kompleks,… moramo izkoreniniti obsojanje in na vse ljudi začeti gledati kot na enakovredne. To pomeni, da moramo v celoti nehati rangirati ljudi(in sebe skupaj z njimi) po njihovem nazivu, videzu, spolu, stasu, barvi kože, višini, spolni usmerjenosti, preteklosti, veri, lokaciji, starosti,… Vsi smo ljudje in vsi se trudimo po svojih najboljših močeh.

obsojanje

Eni so imeli boljše pogoje in so do spoznanj, kako biti srečnejši človek prišli že prej, kot drugi. Nič hudega, življenje ni dirka in za nikogar ni prepozno. Nikoli.

Obsojanje je kot vse ostalo le program, ki ga mamo zapisanega v našem telesu. Naše okolje in družba so nas skozi leta počasi sprogramirali v človeka, ki obsoja.

Ne zato ker je zloben, ampak zato, ker drugače pač ne zna. Nihče mu ni nikoli konkretno razložil, zakaj je to narobe in kakšne posledice ima to tudi pri njegovi lastni sreči.

Kot vsak drug program, lahko s spremembo pogleda na svet spremenimo tudi tega. Ne bo šlo čez noč in ne bo enostavno, a tudi ta kompleks lahko premagamo.

sprememba programa

Občutek superiornosti je v resnici naša šibkost

Če hočemo spoštovati sebe, moramo spoštovati druge. Vse. Od brezdomca, do izvršnega direktorja največje banke v državi. Vsi si zaslužijo prijazen pogled, sočutje in spoštovanje, ki si ga želimo tudi sami.

S tem, ko se počutimo superiorne brezdomcem, imigrantom, homoseksualcem v resnici delamo največjo škodo sebi, saj igramo družbeno igro obsojanja, ki posledično vodi tudi v obsojanje samega sebe.

In če smo popolnoma iskreni, ravno sebe najbolj obsojamo. Obsojamo svojo preteklost, svoje odločitve, svoje telo, svoj status, svoje finance.

Ko slišimo za velik uspeh svojega nekdanjega poslovnega partnerja, mu namesto da bi mu iz srca privoščili rahlo zavidamo in obsojamo sebe, da nismo dlje ostali na tisti ladji. Ko vidimo da našemu prijatelju uspeva posel, nam pa ne gre ravno po načrtih, namesto sreče za prijatelja, začutimo pritisk, da bi tudi mi morali do sedaj že ustvariti nekaj več.

Kot vsak drug program, ki ga imamo res globoko zapisanega v nas, pride tudi ta na površje sam od sebe. Res po tiho se prikrade v naše misli in nas začne razžirati od znotraj.

občutek manjvrednosti

Rešitev?

Stvar je popolnoma enostavna. Če smo vsi enakovredni, ni noben manjvreden, ali večvreden. Tudi ti ne. Vsi smo ljudje.

Če se želiš občutka znebiti začni obsojanje vsakodnevno in sistematično odstranjevati iz svojega življenja. Ko pride do zasmehovanja brezdomcev ali tujcev s strani tvojih prijateljev, se postavi na stran zasmehovanega in počasi boš začel čutiti o čem govorim. Stori to ob vsaki priložnosti, ki jo dobiš in videl boš kako bo samospoštovanje začelo rasti.

Ni enostavno, a se splača.

enakovrednost

Korak za korakom bo občutek manjvrednosti izginil

Ljudje se učimo samo z izkušnjami, saj je teorija brez prakse zgolj teorija, zato te spodbujam, da začni v svet dajati kar želiš zase in svet bo lepši.

To je samo eden od korakov, ki jih lahko naredimo pri naši poti do srečnega in polnega življenja. Kot v vseh ostalih člankih tudi v tem ni nekih hitrih trikov, kjer bomo z desetimi globokimi vdihi in afirmacijami v trenutku pridobili samozavest.

Da ne bo pomote, dihalne vaje in afirmacije imajo tudi svojo moč, a navsezadnje so to le triki, ki lajšajo bolečine a ne odstranijo izvora.

Za rešitev kompleksa žal ni enostavnega trika, ampak je potrebna sprememba našega pogleda na svet, saj nam prav ta manjša kakovost našega življenja.

Zapomni si. Obsojanje drugih nas bo vodilo do nesreče in vsaka superiornost, ki jo čutimo je naša šibkost, ne naša moč.

 

” Življenje je res enostavno, a mi ga vztrajno kompliciramo. “
Konfucij

Kitajski filozof

Ti je ta tematika zanimiva?

Želiš na svoj

e-mail prejeti moj naslednji blog?

Uspešno ste se prijavili na naše blog zapise.