Vsak metulj je najprej gosenica

“Bodi kdor si in povej kar čutiš, ker tisti ki jih to moti niso pomembni, tisti ki pa so, te bodo pa sprejeli takšnega kot si.”

Bernard M. Baruch

Finančnik in predsedniški svetovalec

Ko smo mlajši je vklop v družbo vse kar si želimo. Iz varnega okolja doma, pridemo v vrtec in nato v šolo, kjer se moramo znajti med neznanci, brez varnega zavetja naših staršev.

V šoli si želimo pripadati večini, saj je na s strani večine vedno lažje in varnejše. Lažje je skupaj z večino obrekovati izobčence, kot pa obsoditi obrekovanja, laži in nestrpnost ter samostojno razmišljati. Zaradi lažjega vklopa v družbo marsikdo zgradi zelo močno masko, da je sprejet s strani sošolcev in ostalih vrstnikov.

pravi jaz izstopa

Zaradi želje po sprejetju poberemo marsikatero vrednoto, za katero globoko v sebi vemo, da ni prava. Večkrat pohodimo svoj pravi jaz. Sprejmemo pravila igre večine, ter slepo sledimo populističnim medijem, spremljamo življenje slavnih, se primerjamo z drugimi, ter obsojamo šibkejše, da se sami boljše počutimo v svoji koži.

Grajenje samopodobe na pravi način

Ne zavedamo pa se, da z obsojanjem in obrekovanjem delamo največjo škodo prav sebi. In ne, tu ne govorim o našem imidžu ali pa o tem, da nas bodo drugi obsojali zaradi našega obsojanja…

Govorim o tem, da imamo izkrivljen pogled na svet, ki nam onemogoča srečo. S tem pogledom, nas ne more osrečiti nobeno bogastvo, nobena oseba, noben užitek. S tem pogledom na svet si izdelamo kletko, v katero se zaklenemo sami.

Zakaj?

Svojo samopodobo lahko gradimo na dva načina:

  • Prvi način je, da delamo na sebi, premagujemo svoje komplekse, strahove, ter redno stopamo izven cone udobja in rastemo,
  • Drugi način pa je, da ponižujemo druge, ter si v primerjavi z njimi navidezno dvigujemo status.

 

gradnja ali podiranje

S tem, ko obsojamo druge, gradimo svojo samopodobo na podlagi primerjave z drugimi ljudmi. Ta način je seveda veliko enostavnejši in hitrejši od prvega. Najvišjo zgradbo v mestu imam lahko na dva načina. Prvi je, da vložim veliko truda in jo zgradim, drugi pa da porušim vse hiše okoli sebe. Žal se večina ljudi odloča za drugi pristop, ker je lažji.

Tudi če je drugi pristop lažji…

Je pa navidezen in ne deluje. Deluje tako kot nam vdih cigaretnega dima da občutek sreče in miru. Samo za nekaj sekund. Takoj za tem pa sledi občutek nervoze in udarec realnosti, ki nam kmalu pokaže, da smo še vedno na isti točki kot prej, ter da nismo nič srečnejši, kvečjemu obratno.

Seveda, bo tako samo do naslednjega vdiha dima, ali do naslednjega norčevanja iz drugih ljudi. Kot pri vseh stvareh se nam sčasoma tudi pri tej odvisnosti dviguje toleranca in kmalu zgolj ena zbadljivka ni dovolj.

ego kadilec

Hvala bogu za forume, kjer lahko ure in ure komentiramo in obsojamo ljudi, ki se upajo izpostaviti ter kreirati svojo prihodnost.

Kdo pa mislijo da so… Uspešni so itak samo ljudje ki imajo veze, poznanstva ali pa bogate starše… drugače v tem sistemu itak ne moreš priti naprej… Trdo delo, vztrajnost in fokus seveda nimajo nič s tem…

S tem ko osmešimo vrstnika, ali sorodnika in se skupaj s prijatelji nasmejimo na njegov račun, nas to ne naredi nič srečnejše. Globoko v sebi vemo, da to ni prav in ta slaba vest se nam večkrat prižge ravno takrat ko hočemo ugasniti vse.

Ko se zvečer uležemo v posteljo in hočemo zaspati, namesto notranjega miru, podoživimo te trenutke, ter v sebi čutimo nervozo in zmedo, ali je prav to kar počnemo. Zvečer težko zaspimo in takoj zjutraj se zbudimo že z nervozo, koga bomo danes pohodili, drugače bo on nas. Pasja igra…

Nismo sami

To včasih začutimo vsi, vendar se o tem med seboj ne pogovarjamo, saj se bojimo, da bodo drugi to dojeli kot znak šibkosti, ter ta znak izkoristili da se norčujejo iz nas. Namesto konkretne samorefleksije, si raje izmišljamo izgovore kot je:

»Jaz pa že ne bom pokazal nobene šibkosti. Zakon preživetja najmočnejšega. Če je nekdo šibek, je prav da se ga kaznuje, saj se ga s tem krepi.«

Z igranjem te igre si onemogočimo biti ranljivi. Onemogočimo si biti iskreni, saj vemo, da bo naša družba, s katero tako veselo opravljamo sošolce, vrstnike ali prijatelje ob prvem znaku šibkosti obsodila nas. »Ne… tega si ne morem privoščiti. Moj pravi jaz ne bo všeč ljudem okoli mene, moram biti popoln.«

zakrit pravi jaz

Svojo masko na ta način iz dneva v dan jačamo do te mere, da smo popolnoma v konfliktu sami s seboj. Prepričani smo, da tako dolgo že igramo to vlogo, da je zdaj že prepozno za izražanje svojega pravega jaza in okoli sebe imamo ljudi, ki nas ne bi sprejeli če bi to masko odvrgli.

Starejši kot postajamo, bolj vidimo, da s tem, ko se poskušamo vklapljati v družbo, dušimo sebe. Sčasoma postanemo odrasli ljudje, za katere bi bil že čas, da se vzamemo v roke in naredimo konkretno revizijo naših vrednot.

Nismo več najstniki, da potrebujemo zavetje večine. Zdaj smo odrasli, močni ljudje, ki lahko povemo kaj si mislimo in kaj čutimo.

Čas je da začnemo izražati svoj pravi jaz in začenjamo ceniti unikatnost tudi pri drugih. Čas je da vidimo, da lepota ni v monotonosti, ampak raznolikosti in da je naša največja super moč naš pravi jaz.

“Bodi ti, vsi ostali so že zasedeni.”

Oscar Wilde

Irski poet

Kdo je sploh moj pravi jaz?

Mogoče smo že tako dolgo v tej vlogi, da imamo v naših glavah in srcih popolno zmedo, ter ne vemo sploh kaj hočemo? Ali sploh vemo kdo smo?

Smo v konstantnem stresu in strahu pred izpostavitvijo ter se na smrt bojimo da bi drugi izvedeli, kdo v resnici smo in kaj si mislimo? Ja… pri marsikomu je to trenutna situacija.

Nič ni narobe s tem. Tudi sam sem bil še ne tako dolgo nazaj na tej točki, dokler se nisem odločil izstopiti iz te sprevržene igre, ter se nehal obremenjevati s tem, kaj drugi mislijo kakšen bi moral biti jaz.

S tem ko se pretvarjamo, smo obkroženi z ljudmi, ki nas v resnici ne poznajo, ljudje, ki bi pa resnično cenili našo pravo naravo, gredo pa mimo nas, saj nas zaradi igranja naše vloge ne vidijo. 

kaj je moj pravi jaz?

To da se spoznamo, si postavimo prave vrednote in smo 100% iskreni do sebe in do drugih, je težak korak, a se splača. Vsakič ko se zlažemo, vsakič ko smo tiho, da se izognemo konfliktu, vsakič ko naredimo nekaj kar ni prav, okoli sebe utrjujemo kletko, ki nam onemogoča da bi bili resnično sproščeni v svoji koži in se sprejemati takšne kot smo.

Življenje je prelepo in prekratko, da bi ga živeli zaprti v svojem kokonu laži. Tudi gosenica mora odvreči svojo obliko in način življenja, da lahko postane metulj in poleti.

moj super pravi jaz

Če imaš tudi ti težavo z izražanjem svoje prave volje in bi želel/a nekaj več od življenja, stopi v stik z nami in z največjim veseljem ti bom pomagal razpreti svoja krila ter zgraditi samozavest, ki si si jo vedno želel/a.

Napravite naslednji korak in odklenite svoj polni potencial

Želiš na svoj

e-mail prejeti moj naslednji blog?

Uspešno ste se prijavili na naše blog zapise.