V amazonskem pragozdu obstaja pleme po imenu Satere-Mawe pleme, kjer to problematiko rešujejo z iniciacijo odraslosti.

Fantje pri 12ih letih skozi zelo boleč ritual postanejo moški. Ritual poteka tako, da gredo fantje v gozd nabrati mravlja Paraponera clavata, katere slovijo po najbolj bolečem piku na svetu. Mravljam rečejo tudi “krogle”, saj naj bi vsak pik te mravlje zabolel kot da bi te zadela strelska krogla. 

Ritual poteka tako, da najprej mravlje naberejo v lesene tulce, nato pa jih omamijo v mešanici zelišč, katera delujejo kot naravni kloroform. Ko so te mravlje omamljene, jih nato eno, po eno vstavijo v ročno spleteno rokavico tako, da so zadki mravelj znotraj rokavice, sprednji del mravelj z nogami in glavo pa zunaj. 

Ko pridejo mravlje k sebi, udeleženci rituala na vsako roko dobijo po eno rokavico in pikanje se začne. V vsaki rokavici je po 60 mravelj, kar pomeni, da vsak dobi vsaj po 120 pikov. En pik te mravlje pa naj bi bolel kot pik 30 os, torej kot da bi te naenkrat pičilo 3600 os.

Bolečina je tako intenzivna, da pred njo ne morejo pobegniti. Zato jim ne preostane drugega, kot da se z njo soočijo. Edina pot, ki vodi iz pekla, je ta ki gre skozi. Roke morajo imeti v rokavicah 10 minut, bolečina pa potem počasi izveneva še naslednjih 24 ur. 

Ko fantje opravijo ritual postanejo plemenski bojevniki, kateri se lahko tudi poročijo in imajo otroke. Ritual dojemajo kot njihovo plemensko izobrazbo, ki je za razliko od naše bolj čustvene narave. Intenzivna bolečina ima lahko tudi psihadelične učinke, ki udeleženca rituala popeljejo na duhovno popotovanje, kjer se soočijo s svojimi najhujšimi strahovi in smrtjo. Tovrstne izobrazbe ne moremo prejeti skozi knjige in teorijo, ampak le z izkušnjo.

Člani tega plemena ta ritual opravijo vsaj 20x v svojem življenju in vsaka izkušnja jih popelje na višji nivo odraslosti. Ko spoznaš, da si sposoben prenesti bolečino 3600 pikov os, postanejo vsi ostali strahovi bistveno manjši.

In to je tista res prava svoboda. Ko pridobiš res pravo zaupanje v svojo sposobnost soočenja z nelagodjem, te nič ne more več ustaviti. Strah pred tem kaj si bodo drugi mislili o tvojih odločitvah je proti tej izkušnji le kaplja v morje.

Z ritualom člani plemena ne izbrišejo vseh svojih strahov, ampak spremenijo svoj pogled na strah. Če je bil strah prej zid preko katerega si niso upali pogledati, je strah zdaj postal ovira, za katero vedo, da so jo sposobni prestopiti. 

Naloga strahu je, da nas zaščiti pred izkušnjami, za katere mislimo, da jih nismo sposobni prenesti. Dokler se z izkušnjo ne soočimo, ima strah vedno dober argument: “Kar se skriva na drugi strani, tega ti ne moreš prenesti, zato raje ostani znotraj svoje cone udobja in se izogibaj nelagodja, saj je to tu, da te zaščiti pred nevarnostjo in bolečino.”Ravno tukaj je strah najmočnejši. Dokler se gibamo samo znotraj svoje cone udobja, ima strah vso moč nad nami, saj mu ne moramo dokazati nasprotno.