“Ko se enkrat navadiš na lahkotnost takšnega življenja, narediš vse, kar lahko, da je tvoj nahrbtnik vedno prazen. Včasih je bila tesnoba v mojem življenju stalnica, če pa pride na obisk zdaj, je to znak, da moram nekaj prioritetno razčistiti, saj je tesnoba obiskovalec, ki ga hočem čim prej postaviti pred vrata. 

Nočem, da tesnoba spet postane moja sostanovalka. Dolgo sva živela skupaj, in še to ne po moji želji, ampak le zato, ker nisem vedel, da jo lahko izselim. Ko sem s soočanjem s svojimi čustvi in izzivi tesnobi pokazal vrata, se je v moj um vselila nova sostanovalka: jasnost. Včasih me je obiskala le ob redkih trenutkih, ko sem meditiral, se sprehajal v gozdu ali pa med športnimi aktivnostmi, ko sem bil povsem v trenutku. Zdaj pa je ob odsotnosti tesnobe lahko prisotna dlje časa.

Jasnost je veliko boljša cimra od tesnobe. Je mirna, ne povzroča novih težav, s seboj prinese navdih, kreativnost, igrivost in motivacijo. Ne spletkari, ne opravlja in ne zanima je, kaj si o njej mislijo drugi. Vedno ve, kaj hoče, in ji o tem sploh ni treba razmišljati, ampak preprosto ve.

Nikakor pa ne prenese tesnobe, zato se vsakič, ko pride tesnoba na obisk, umakne, saj ne moreta sobivati. Ima zelo visoke standarde, od katerih ne odstopa. Čim je moj um omadeževan s tesnobo, ga jasnost zapusti.

Takšna so njena pravila, in če želim v svojem umu jasnost, jih moram spoštovati, saj jasnost nikoli ne bo sprejemala kompromisov. Na meni je, ali bom njena pravila sprejel in upošteval ali pa se bo namesto nje v mojem umu spet naselila tesnoba.

Vsakič, ko pomislimo “to bi moral narediti” ali imamo nek problem, ki nas teži, naš um ustvari zanko, ki nas bo znova in znova pripeljala nazaj na to misel, dokler tega ne bomo rešili. V sebi imamo mehanizem, ki skrbi, da ne pozabimo pomembnih stvari. Kot neke vrste vgrajen opomnik. Včasih nismo imeli elektronskih naprav, da bi nas na to spomnile, zato smo morali skozi evolucijo razviti sistem, da nismo pozabili pomembnih stvari.

Za vsako stvar, za katero si rečemo, da jo bomo naredili, si vklopimo ta opomnik. Če stvari rešujemo sproti, bomo te zanke oz. opomnike sproti zapirali in bodo vmes obdobja jasnosti, ko ne bomo razmišljali o tem, kaj vse bi morali še narediti, ampak bomo lahko sproščeni v trenutku, brez slabe vesti.

Če pa zank ne zapiramo, pa jih je vedno več, s tem pa naš um postaja vedno bolj obremenjen in čutimo vedno več slabe vesti. Nič zank pomeni jasnost, vsaka zanka pa začne povečevati stres, do katerega pride, ko je naš um preobremenjen.

Tudi če imamo na računalniku odprtih preveč programov naenkrat, ta deluje počasneje, saj smo preobremenili kapaciteto procesorja. Z umom ni nič drugače.”

– Odlomek iz poglavja Zapiranje miselnih zank

Napačna služba, toksično partnerstvo, zamujena priložnost…

V povprečju te ena napačna odločitev oz. ne-odločitev lahko stane mesecev izgubljenega časa in tisoče evrov.

Ta knjiga stane manj kot večerja v restavraciji – a ti lahko prihrani leta trpljenja in nezadovoljstva.

Zdravo! Moje ime je Rok Čož in sem raziskovalec, podjetnik, predavatelj in mentalni coach, predvsem pa človek, ki mu je mar in ki rad pomaga drugim do boljšega življenja. Skozi svetovanje in svoje vsebine sem pomagal že tisočim ljudem narediti korenite spremembe slabih navad in toksičnih vedenjskih vzorcev, ter izboljšati kakovost življenja.

Neodločnost zelo dobro poznam, saj sem se z njo lovil zelo dolgo. Pri svojih 30 letih sem po mnogih poslovnih uspehih ugotovil, da se skrivnost srečnega življenja ne skriva v popolnih odločitvah…

…ampak v njihovo skladnostjo z našo vizijo.

V tej knjigi nisem napisal teorije. Napisal sem izkušnjo. Predstavil sem metodo, ki je meni in drugim pomagala sprejemati težke odločitve brez kasnejšega obžalovanja. 

Zakaj se tako bojim napak?

Ali bom s pomočjo knjige sprejemal boljše odločitve?

In še na mnogo drugih…