Pričakovanja ali dogovori?

Marsikateri rek govori o tem, da za srečno življenje ne smemo imeti pričakovanj. Manj kot pričakuješ, manj stvari te razočara. V teoriji se sliši smiselno, vendar v praksi ta stvar ni tako enostavna. Dajmo najprej pogledati, kaj pričakovanja sploh so.

Pričakovanja so popolnoma naraven in ključen del našega uma. Zaradi pričakovanj lahko na podlagi preteklih izkušenj predvidimo izid ali razplet nekaterih dogodkov. Brez te sposobnosti, bi živeli v konstantnem presenečenju. Nikoli se ne bi naučili ničesar novega in življenje bi bil en velik kaos.

Na kratko: Brez pričakovanj ne bi bili funkcionalni.

Torej, še dobro da znamo karkoli predvideti in pričakovati. Žal pa marsikomu neizpolnjena pričakovanja povzročajo veliko več stresa, kot bi bilo potrebno.

Kadar nekaj pričakujemo, verjamemo, da se bo to zgodilo in računamo na to. Če se potem stvar, ki jo pričakujemo ne zgodi, začutimo razočaranje ali jezo.

Večina naših pričakovanj se na srečo realizira

Kadar smo lačni, nekaj pojemo in po pričakovanjih sledi sitost. Ko pritisnemo gumb »Prižgi« na našem prenosniku, se ta prižge in lahko ga začnemo uporabljati. Če našo pipo v kopalnici obrnemo na levo, ven priteče topla voda, če jo na desno pa mrzla. Vse gre po planu,… super.

Pri ljudeh pa je zgodba precej drugačna. Ljudje velikokrat ne dosegajo naših pričakovanj in kadar se nedoseganje pričakovanj ponavlja, nas to lahko vodi v zelo velik stres.

A to pomeni, da nikoli ne smemo od nikogar nič pričakovati, ker bodo drugače razočarani?

Kako bomo pa lahko na kogarkoli kadarkoli računali? To pomeni, da moramo sami opraviti vso delo, za katero želimo, da je opravljeno?

Ne.

Če hočemo voditi podjetje ali pa kadarkoli sodelovati z drugimi na skupnih projektih, je predaja nalog nujna. V vseh funkcionalnih ekipah pa je nujno, da lahko en na drugega računamo.

Torej brez pričakovanj tu ne gre. Resnica je, da je večino časa za nedoseganje naših pričakovanj kriva slaba komunikacija.

Zakaj se pričakovanja spremenijo v problem?

Problem nastane, ko od naših sodelavcev pričakujemo stvari, za katere oni niti ne vedo, da bi jih morali opraviti.

Poglejmo en primer:

Ker želimo biti bolj kreativni pri svojem delu, smo pomemben del prodajne operative zaupali svojemu sodelavcu.

Na kratko smo mu opisali delovno mesto in razložili želen rezultat. Sodelavec ima že nekaj izkušenj pri tovrstnem delu, zaradi česar sklepamo, da bo delo opravljeno kot smo ga opravljali mi.

Ko mu predamo vse naloge, se fokusiramo nazaj na svoje delo, ter sodelavca prepustimo samemu sebi.

Po treh mesecih prodaje, še vedno ni rezultatov, ki smo jih pričakovali zaradi česar smo razočarani. Ko primer podrobneje raziščemo, vidimo tudi, da sodelavec ni izvajal vseh aktivnosti, za katere je po naše logično, da bi jih moral.

Skličemo sestanek, kjer ga povprašamo zakaj teh aktivnosti ni izvajal, na kar nam odgovori, da tega ni vedel, ker mu na začetku tega nismo povedali.

Pri tem ugotovimo, da smo si za razočaranje nad nedoseganjem rezultatov krivi sami, saj nismo poskrbeli za primerno uvajanje na delovno mesto.

Tukaj lahko spet rečemo, da bi moral biti sodelavec bolj proaktiven in nas vprašati če kaj ni vedel, vendar bi se ponovno ujeli v past pričakovanj brez podlage.

To je problem s katerim se sooča zelo veliko manjših in srednjih podjetij.

S časom ko podjetja zrastejo se naučijo, da je potrebno vse procese popisati in sistematizirati uvajanje na nova delovna mesta, drugače bo v podjetju zaradi preveč naključno premikajočih delov hitro nastal kaos.

Pričakovanja v partnerskih zvezah

Kaos hitro nastane tudi v partnerskih zvezah. Vsak partner ima v glavi svojo sliko, kaj želi od veze in ta slika je polna pričakovanj, ki bazirajo na preteklih izkušnjah in zvezah s preteklimi partnerji.

Če smo bili pred to zvezo v odnosu s partnerko, kjer smo vse stroške vedno delili na polovico, naša nova partnerka pa je bila pred nami v zvezi, kjer je enkrat plačal eden, drugič pa drugi, brez kakršnekoli evidence, se zna zgoditi, da bo brez prave komunikacije prej ko slej prišlo do slabe volje zaradi financ.

Ta tematika je za marsikoga lahko hitro zelo občutljiva, zato se je velikokrat izogibamo dokler med prepirom ne udari ven.

V tem primeru je nujno, da se usedeta za mizo in prideta do dogovora, s katerim se bosta strinjala oba.

Poglejmo še en primer:

S partnerko planirava obisk pri prijateljih. Do prijateljev imava 15 minut vožnje in to veva oba, vendar je meni točnost zelo pomembna, partnerka pa jo jemlje veliko bolj zlahka. Sklepam, da bova oba pripravljena pravočasno, in da bova štartala ob 19:45. Zaradi poznega urejanja od doma štartava ob 20:00 in sem zaradi svojih pričakovanj glede njene točnosti razočaran.

Ker se zavedam, da so za moje razočaranje kriva moja pričakovanja, se odločim, da bom namesto slabe volje, raje poskrbel, da se situacija ne ponovi.

S partnerko se pogovorim o tem, zakaj mi je točnost pomembna in prideva do dogovora, da v bodoče ne bova več zamujala. Poskrbim da razume, da je točnost zame vrednota, ki mi veliko pomeni. Da se stvar ne bo ponovila, jo naslednje parkrat pravočasno glede tega tudi opomnim.

Bistvo pri vsem tem je, da se zavedamo, da se pričakovanja vsakega posameznika razlikujejo. Vsi imamo različne izkušnje, zaradi katerih pričakujemo različne izide.

Dogovori nam prihranijo velik del razočaranja

Če se o izidih ne dogovorimo z vpletenimi osebami, smo lahko prepričani, da naša pričakovanja ne bodo izpolnjena in bomo zaradi tega kasneje razočarani.

Zato je ključno, da takoj ko dobimo občutek, da pri kakšni stvari ni obema vse popolnoma jasno, stvar predebatiramo in ji pridemo do dna.

S tem bomo rešili 80% preglavic, ki nam jih povzročajo pričakovanja do drugih.

Kaj pa naredimo z ostalimi 20%, za ljudi, ki se dogovorov ne držijo?

V vsakem primeru nas čaka lažje reševanje situacije, kot če dogovora ne bi bilo. V primeru, ko ni točno definiranega dogovora, najprej precej časa izgubimo z iskanjem krivde, oziroma z ugotavljanjem izvora problema. Večkrat pride do prelaganja krivde, ali do izgovarjanja na nevednost.

Ko imamo sklenjen dogovor, lahko ta korak preskočimo in takoj začnemo s saniranjem situacije, saj se takoj ve, kje je bil spodrsljaj.

Kako ukrepati ob kršitvi dogovora?

Ko pride do kršitve dogovora, imamo na voljo dve opciji:

• Dogovor utrdimo, da se stvar v bodoče ne bo ponovila
• Situacijo saniramo z razdorom sodelovanja

Ko se odločimo za utrditev dogovora, je pomembno da poudarimo pomembnost spoštovanja dogovora. Zelo velik vpliv ima, če izrazimo svoja čustva glede dogovora, saj se sogovornik z nami lažje poistoveti.

Na primer:

»Ko ne spoštuješ najinih dogovorov imam občutek, kot da se ne morem zanesti nate. Želim si nadgraditi najino sodelovanje, vendar mi zanesljivost pri partnerju veliko pomeni. Prosim, da v bodoče najine dogovore spoštuješ, saj si sodelovanja drugače ne morem predstavljati. Všeč mi je sodelovanje s tabo, vendar moram vedeti, ali lahko računam nate, ali ne.«

Zelo pomemben je tudi način, kako to sporočimo. V takšnem primeru je priporočljivo uporabiti asertiven način komuniciranja, kjer brez negativnega čustvenega naboja sogovorniku jasno izrazimo pomembnost dogovora.

Če nad sogovornika samo stresemo svojo jezo, pri njemu sprožimo samo obrambni mehanizem, ki bo preprečil, da bi mu sporočilo prišlo do živega.

Z agresivno komunikacijo lahko permanentno poškodujemo odnos.

Ali si spoštovanje dogovorov tudi zasluži reakcijo?

Seveda! Prav je da pokažemo naša čustva tudi ko se dogovori spoštujejo. Če bomo svoja čustva izrazili samo takrat, ko nam nekaj ne bo všeč, vse ostalo pa bomo jemali za samoumevno, bodo naši partnerji hitro izgubili motivacijo za trud.

Pomanjkanje pozitivne stimulacije hitro vodi v rutino in kasneje v iskanje nove službe. Ob dobro opravljenem delu si vsi želimo nasmešek, pohvalo, oz. lepo gesto, ki nam pokaže da smo cenjeni.

Ko nekdo spoštuje naš dogovor, je dobro, da mu pokažemo, da to cenimo. Vedno obstaja možnost, da se dogovor ne bo spoštoval, zaradi česar je prav da ob pravem izidu pokažemo hvaležnost. S tem pa bomo največjo uslugo naredili prav sebi, saj je hvaležnost eden od glavnih faktorjev za srečno življenje.